I Don’t Feel at Home in This World Anymore (2017)

By | February 27, 2017

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Dobitnik velike nagrade žirije v dramski sekciji na letošnjem festivalu Sundance (v Park Cityju od 19. do 29. januarja) je navdušujoč avtorski prvenec Macona Blaira, ki smo ga kot osrednji lik spoznali v sijajni indie maščevalščini Blue Ruin (2013) režiserja Jeremyja Saulniera (manjšo igralsko vlogo je imel tudi v njegovem predlanskem celovečercu Green Room), trenutno enega obetavnejših imen ameriškega neodvisnega filma. Očitno je, da imata dolgoletna prijatelja in redna sodelavca podoben pogled na svet in enako inovativen kinematografski pristop, saj Blair v vlogi scenarista in režiserja (sebi je namenil zgolj kratek, a duhovit kameo nastop) spet prinaša osvežujočo multižanrsko kurioziteto, ki ruši tematske in značajske konvencije vse bolj enolične čezlužniške filmske paradigme. Projekt v produkciji tvrdke XYZ Films je doživel distribucijo pretočne storitve Netflix, ki nam zadnje čase večinoma prinaša več kot spodobna cineastična doživetja (nazadnje sem pisal o filmih Under the Shadow, ARQ, Hush in drugih).

Žanrsko razgiban in čustveno neenakomeren črnokomični triler spremlja prijazno Ruth (Melanie Lynskey), malce osamljeno in nekoliko depresivno bolniško sestro iz predmestja, ki molče opazuje nesramnost in sebičnost ljudi okrog sebe. Ko ji nekoč sredi belega dne iz hiše ukradejo prenosnik in za nameček odnesejo še babičino srebrnino, ima frustrirana ženska naposled vsega dovolj. S pomočjo telefonske aplikacije za sledenje bo prišla do ukradenega računalnika in storilcem povedala, kar jim gre. Po spletu okoliščin in sili razmer se ji na vigilantskem pohodu pridruži čudaški sosed Tony (Elijah Wood), samouk borilnih veščin in navdušenec nad hladnim orožjem nindž. Sledi ju od starega preprodajalca z ukradeno robo vodijo k razvajenemu bogataškemu sinu, ki se je bil pred časom pridružil skupini nasilnežev in roparjev, in novopečena prijatelja se kmalu zapleteta v krvave zločinske posle daleč zunaj svojih zmožnosti in predstave. Ampak Ruth je odločena zavzemati se za spodobnost: vse, kar je prav — ljudje pač ne morejo početi, kar se jim zdi, in navsezadnje hoče le to, da ne bi bili taki kreteni.

Blair po lastnem scenariju prinaša coenovsko kriminalno neo-noir komedijo, ki se od jedko humornih odtenkov socialnega nelagodja in sodobne eksistenčne krize pomika k surovi ter celo nihilistični družbeni satiri o razkroju vrednot in človeških odnosov, mestoma podloženi s presenetljivo nazornostjo. Predstavlja nam bizaren svet samih čudakov (razen osrednje junakinje), neprilagojencev in odljudnežev — ekscentričnih in obenem stvarnih, prepričljivih ter začuda docela poistovetljivih figur. Čedalje bolj groteskna, cinična farsa je izraz vzajemne odtujenosti in skrajnega individualizma, kjer je sprejemljivo in celo pričakovano (kakor razloži eden izmed likov), da človek človeku vzame, kar more; nihče ni nikomur nič dolžen. Ruth tega ne razume (od tod naslov, ki se zgleduje po skladbi folk zasedbe Carter Family) in je vse bolj besna nad nesmiselnostjo, absurdnostjo tega sveta — vendar je med drugim njen nenavadni platonski prijatelj tisti, ki ji s človečnostjo in duhovno predanostjo pomaga sprejeti to nedoumljivost. V razmeroma netipični vlogi se nadvse pozitivno izkaže Creepy Elijah ‘Frodo‘ Wood, čigar infantilna ekspresivnost in hobitska zunanjost tukaj upravičeno prideta do polnega izraza. Presenetljivo, sočutno, ganljivo, popolnoma odbito, drugačno in (prav zato) sila všečno.
Vir: I Don’t Feel at Home in This World Anymore (2017)